Gozdarska srednja šola, ki sem jo obiskoval med leti 1957-61 se je morala pogosto seliti in gostovati. Leta 1948 sta bila v Sloveniji ustanovljena dva gozdarska tehnikuma s triletnim šolanjem, v Mariboru in Ljubljani. Že čez leto se je mariborski priključil ljubljanskemu. Ta pa kot izgleda ni imel sreče. Najprej je gostoval na Krekovem trgu, nato pa v prostorih viške osnovne šole in gimnazije. Decembra 1949 so dijaki prekinili šolanje, nekaj jih je odšlo na prakso, 40 pa jih je kot gradbena skupina, organizirana v brigadi pričeli v naglici graditi enonadstropne lesene barake za internat in šolsko poslopje. 8. februarja 1950, ko so bili dijaki pri popoldanskem pouku, je pogorel internat z vso opremo in njihovimi stvarmi. Spet je bilo treba iskati rešitev.

Zatočišče so našli v lesenih barakah v Šiški, na Milčinskega ulici 7a, kjer smo dijaki in predavatelji vse do zaključka šolskega leta 1958/59 (do preselitve v Postojno) s strahom čakali, kdaj se bodo te napol preperele barake sesule in bo treba zopet vzeti pot pod noge in se seliti. Kar nekaj dni sem porabil, da bi izvedel, kdo in zakaj ter kdaj je postavil to barakarsko naselje, pa ne pri starejših gozdarjih, ne v Muzeju novejše zgodovine, ne v Mestnem muzeju Ljubljane nisem dobil pojasnila. Ko so leta 1946 začeli graditi Litostroj (ta je v neposredni bližini), je Gradis za tiste, ki so tovarno gradili, postavil barake. Mogoče je tu odgovor?

Na tej sliki tokrat ni toliko pomemben mlad fant (Jodl Robert, s štajerskega konca), ampak baraka za njim. Takole so izgledale te naše barake. Streha je imela premajhen naklon in navadna opeka ni preprečevala, da nas ne bi ob vsakem dežju zalivalo. Ko je začela curljati voda iz stropa, smo premaknili klop ali posteljo, ko pa je pričelo teči tudi tam, smo postavljali vedra, odpirali dežnike ipd. Pa je prišlo sonce in se je vse skupaj nekako posušilo. 

Še huje je bilo pozimi, ko se niti učilnic niti sob v internatu ni dalo ogreti. Enojna stekla na številnih oknih in špranje so veselo prepuščale mraz v učilnico, ki ga peč v kotu ni mogla premagati, tako da smo morali pri pouku pogosto sedeti v plaščih ali zaviti v marsikaj. Veste, takrat še ni bilo vsakovrstnih oblačil, da bi nas zaščitil pred mrazom, kot danes. Seveda smo v mrazu težko sledili pouku, predvsem je bilo težko pisati. Da so bile učilnice še bolj mrzle, in da je odpadel pouk pa smo poskrbeli tudi dijaki sami. Pred poukom, in preden so prišli na šolo profesorji, smo odprli vsa okna, da se je učilnica temeljito zmrazila, potem seveda še pravi čas zaprli okna in čakali na profesorja. In ko se je začel pouk, smo s profesorjem vred ugotovili, da v tako mrzli učilnici pouk ni mogoč, pa smo bili za tisti dan prosti in se zatekli v sobe v internatu. Tu pa dijaki prvega razreda nismo bili kaj na boljšem, cel razred je spal v eni veliki skupni spalnici, ki se je prav tako ob velikem mrazu težko ogrela. Bolje se je godilo višjim letnikom, kjer so bile spalnice majhne, običajno so bili po štirje v eni sobi. Če nisi koga dobro poznal, da je bil mogoče iz tvojega kraja, tudi nisi smel na obisk v barake, kjer so bivali višji letniki. Kar stroga hierarhija je veljala.

Tla so bila seveda lesena, skoraj črna, deske premazane z nekim oljem, in ko smo skakali ali se drugače preganjali se je pod pogosto kar vdrl. Nobene posebne čistoče v takih razmerah seveda ni bilo mogoče ne pričakovati ne vzdrževati.

Pa ni bilo vse tako žalostno, bili so tudi veseli trenutki. Kar precej prostora je bilo ob barakah, kje smo nabijali žogo, takoj za šolo je bil stadion ŽAK, mnogi so trenirali različne atletske discipline, tudi sam sem nekajkrat šel na trening teka. Poleg nas je bil Litostroj, ki je takrat imel tudi kino in tudi tja smo pogosto zavili. Dijaki smo imeli svoj glasbeni ansambel, z dovoljenjem šole smo prirejali plese, kamor so dijakinje iz šol, kjer so prevladovala dekleta, rade prihajale.

Skupina dijakov drugega letnika.
Stojijo z leve:

• Robert Jodl,
• Ivan Slatinšek,
• Vojko Božič,
• Tone Žagar.

Čepijo z leve:

• Franc Perko,
• Janez Meze,
• Rudi Krošelj,
• Pavel Surina.

Stojijo z leve:

• Janez Meze,
• Rudi Krošelj,
• vzgojitelj (priimek sem pozabil),
• Vojko Božič,
• Ivan Slatinšek.

Čepijo z leve:

• Robert Jodl,
• Anton Žagar,
• Franc Perko,
• Pavel Surina.

V ozadju vidimo kako dolge so bile te pritlične barake z oknom pri oknu in seveda neurejena okolica, brez reda sta se prepletala pesek, grušč in trava.

Kraj: Ljubljana
Datum: 26. 02. 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Na fotografiji nalepljeni na kartonček (Carte de Visite), je portret mojega prapradeda, za katerega dolgo nisem vedel, kako mu je ime. Brkati mož na sliki je Andrej Lavrenčič. Po obleki je videti, da gre za zelo star posnetek, saj je od takrat minilo že več kot sto štirideset let. Glede na hrbtno stran kartončka sklepam, da je slika najverjetneje nastala v fotografskem ateljeju V. Lobenwein v takratnem hotelu Slon v Ljubljani (Hotel Elefant).

Na sliki ima Andrej okoli petinpetdeset let. Doma je bil na Uncu, v hiši št. 1 [1]. Vnuk Ivan svojega deda ni nikoli spoznal, ker je Andrej pri nedopolnjenih sedeminpetdesetih letih prerano preminil. Tako si ni zapomnil njegovega imena. Niti ni vedel povedati kaj več o njem, le to, da je imel veliko družino v Postojni. Otroštvo je Andrej očitno preživel na Uncu. V Postojni je bil posestnik in župan, nato tudi poslanec kranjskega deželnega zbora, t. i. ud trgovsko-obrtne zbornice. Imel je lastno gradbeno podjetje ter sodeloval pri izgradnji južne železnice Dunaj – Trst [2].

Presenetil me je star nagrobni kamen njegovih staršev (Marije in Marka), vzidan v južno steno župnijske cerkve sv. Martina na Uncu. Zanimiv je nagrobni napis na njem: “V grobu ni življenja izgubil, kdor je veroval, upal, ljubil.” To vsebino ponazarjata na nagrobniku vklesana navzdol obrnjena plamenica kot simbol umirajočega življenja in sidro, ki pomeni upanje [3].

Na fotografiji je oblečen v moško obleko, ukrojeno po takratni modi. Iz telovnika mu izhaja vrvica, na kateri verjetno ni mogel imeti kaj drugega kot žepno uro. Izumili so jo v šestnajstem stoletju v Nemčiji. Nosili so jo na traku ali verižici. Sčasoma je postala dragocen nakit [4]. Spraševal sem se, kakšna je bila moda v tistem, za nas že zelo odmaknjenem obdobju, in kako se je spreminjala. Obleke so bile trpežnejše, iz kvalitetnejšega blaga, da so lahko dolgo zdržale in so jih velikokrat nasledili še potomci.

Pod ovratnikom srajce ima zavezan metuljček, pod nosom pa mustače in rahlo poraščeno brado.

Ivan je vedel le to, da je na sliki oče njegovega očeta Maksa. Marjanu je bil Andrej praded, kar je Marjan tudi zapisal na hrbtno stran kartončka s fotografijo.

Fotograf Lobenwein je imel svoje poslovalnice poleg Ljubljane tudi v Celovcu in Beljaku. Fotografska plošča št. 49659 je omogočala ponovno naročilo slik tudi po več letih. Lobenwein je dobil priznanje z diplomo na mednarodni fotografski razstavi na Dunaju leta 1875, kar vse lahko preberemo v nemščini na hrbtni strani. Bil je čas avstro-ogrske monarhije. Glede na navedeno letnico lahko sklepam, da je bila slika posneta med leti 1875 in 1877, kajti jeseni leta 1877 je namreč Andrej zaradi hude bolezni preminil. Fotograf V. Lobenwein je posnel tudi več portretov znanih Slovencev.

Še ena manj ohranjena Andrejeva fotografija, ki je zelo podobna prvi. Najbrž je nekoliko starejša, posnel jo je Eduard von Pleschner v Gradcu (Graz).

Posnetek je slabše kakovosti, zato je težko razbrati podrobnosti, ki bi jih lahko primerjali s tistimi na prvi fotografiji.

Gre torej za sliko Maksovega očeta Andreja. Maks je bil moj praded in Marjanov ded.

Eduard von Pleschner je imel atelje v Gradcu, posnel je tudi takratno Ljubljano.

Slovarček:

• ud: član

Viri:

• Ivan Lavrenčič (fotografiji in ustno)
• [1] Unec št. 1 – rodoslovni indeks priimkov pod zaporedno št. 607
• [2] Gradbeno podjetje in južna železnica – Tatjana Milavec (ustno), profesorica umetnostne zgodovine, pravnukinja Andreja Lavrenčiča
• [3] Razlaga plamenice in sidra – Drago Kolenc: Dober dan Krpanova dežela: sprehodi po notranjskih poteh, Postojna 2006
• [4] Vesna Bučić: Razvoj slovenskega urarstva – https://www.dlib.si

Kraj: Ljubljana in Gradec
Datum: okoli leta 1875
Avtor: V. Lobenwein in Eduard von Pleschner
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: dve carte de visite

Na fotografiji neznanega fotografa sta fotografirana dva sokola z Rakeka. Fotografija je nastala leta 1938 v Ljubljani.

V sokolski uniformi sta:

• Metod Arko na levi in
• Rudolf Štefančič na desni strani.

Rakek je bil med obema svetovnima vojnama obmejna železniška postaja. Sem se je v medvojnem obdobju priselilo mnogo ljudi, ki so prišli iz vseh koncev Kraljevine Jugoslavije. Na Rakeku je delovalo več društev, posebej na področju kulture in športa. V prosvetnem domu, zgrajenem leta 1905, kjer je danes servis in prodajni salon Oplovih avtomobilov, so se že pred prvo vojno delovali člani Južnega sokola, ki so se vzgajali v disciplini telesa in duha. »Boj za krepko telo je tudi boj za močen narod,« je bilo njihovo geslo še iz avstrijskih časov. Po drugi vojni je nastalo Telesno vzgojno društvo Partizan Rakek.

Telovadci so imeli moško in žensko člansko vrsto, mladinsko in pionirsko vrsto. Načelnik telovadcev je bil Metod Arko, ki je še pred vojno telovadil pri sokolu, potem pa, kljub grozljivi epizodi v Dachavu, nadaljeval v TVD Partizanu, kjer je na mladi rod prenašal telovadno znanje kakor tudi sokolsko etiko.

Super podatki na hrbtni strani fotografije.

Vir:

• Tone Arko

Kraj: Ljubljana
Datum: 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 14. 12. 2015
Oblika: fotografija

Razglednica je bila izdana v spomin na II. Evharistični kongres v Ljubljani, ki je potekal od 26. do 30. junija v Ljubljani. Na sliki Jezus drži zlat ali mesingast kelih. To mi je najprej padlo v oči. Po mojem mnenju je imel lesenega, saj je bil tesarjev sin in mu je bilo za materialne dobrine in bleščavo malo mar.

Že spomladi tega leta so se v pričakovanju kongresa v Sloveniji vrstile številne evharistične misijonske in tridnevne pobožnosti, otroške evharistične prireditve, duhovne vaje za posamezne stanove, evharistične šmarnične pobožnosti etc. Najvidnejši izrazi notranje priprave so bili evharistični križi, ki so jih verniki postavljali ob cerkvah, na hribih, v gorah in ob najbolj prometnih cestah.

Prvi evharistični dan, 28. junij 1935, se je začel v Mariboru s sprejemom papeževega zastopnika, poljskega kardinala Avgusta Hlonda. Po slovesnem sprejemu se je odpeljal v Ljubljano, kjer se je slovesnost nadaljevala. Mesto je bilo okrašeno do zadnjega kotička. Svetile so plinske svetilke, žarnice in celo sveče so gorele brez prestanka. Prihajali so ljudje z vozovi, z vlakom in peš.

Drugi dan kongresa so bile dopoldanske slovesnosti na stadionu namenjene mladini. Po raznih dvoranah so se vrstila stanovska zborovanja. Ob treh popoldan pa se je na stadionu odvijalo prvo slavnostno zborovanje, ki je potekalo do naslednjega zgodnjega jutra, saj je ob 22. uri krenila procesija iz stolne cerkve na stadion, kjer je imel škof Rožman polnočnico. Vsak udeleženec je prejel kongresno izkaznico z natančnimi navodili in 50-odstotnim popustom za obkongresno romanje ali zlet, npr. na Bled ali Brezje.

Tretjega dne, v nedeljo, je potekala na stadionu glavna manifestacija. Udeležili so se je številni cerkveni in politični predstavniki, slovenski in hrvaški verniki ter tudi mnogi izseljenci. Program se je zaključil s slovesnimi večernicami, po katerih je kardinal Hlond podelil zadnji blagoslov in udeleženci so se pričeli razhajati in vračati na svoje domove. Po vseh cerkvah pa so v slovo zadoneli zvonovi.

Slovarček:

• mesing, tudi trumpetngold: medenina

Viri:

• https://www.dnevnik.si/1042364695
• http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi472955/
• Slovenski gospodar, List ljudstvu  pouk in zabavo, letnik 69, številka 29. Maribor, 3. julij 1935

Kraj: Ljubljana
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: razglednica

Spominske robčke Antona Bonaventure Jegliča, ki so bile ročno delo Tatjane Inchiostrijeve, je izdal konzorcij Ars sarea. Portret je naslikan na svilo pod njim pa napis »Biserni jubilej našega vladike, 1873 – 1933.« Kljub temu da je bila svila nekdaj draga, je stal robček 10 din, en izvod časopisa Slovenec pa 1 din in glede na ceno, si ga je lahko kupil vsak zainteresirani. Prodajali so jih v vseh trafikah. V čast bisernemu jubileju je mestna občina na vseh svojih poslopjih 29. in 30. julija izobesila zastave.

Škof se je rodil leta 1850. Krstili so ga za Antona. Drugo ime, Bonaventura, s katerim se je podpisoval kot škof, pa je dobil, ko se je vključil v Tretji rod svetega Frančiška. Leta 1873 je bil posvečen v duhovnika, leta 1933 pa je praznoval šestdesetletnico mašniškega posvečenja in v ta namen so izdali tudi omenjene jubilejne robčke, enega izmed njih je kupila tudi atova teta Antonija. In ohranil se je do današnjih dni. Je pa še UNC. Zbiratelji denarja (starega) bodo vedeli, da to pomeni uncirculated (ni bil v obtoku, nov, nerabljen), pri robčku pa to pomeni, da tudi ni bil uporabljen in tudi opran še ne in ne speglan. Tri leta pred jubilejem se je upokojil, leta 1937 pa umrl.

Najbolj ga poznamo po kurjenju Cankarjeve Erotike in po knjigah z versko in izobraževalno tematiko:   Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. Prepričana sem, da redki poznajo ta dela, Erotiko pa vsi. Smo jo tudi brali, ker vseh mu pa le ni uspelo sežgati. Nekoč mi jo je en prijazen gospod v antikvariatu dal v roke in povedal ceno – 350.000 tolarjev. Mater, bi me mama ne le razdedinila, ampak tudi vrgla na cesto s knjigo in mačko vred. Starinarju sem povedala, da toliko denarja nimam, če bi na Loto zadela … Je rekel, da ve, da je ne bom kupila in da mi je le želel pokazati, kakšen je občutek, če v rokah držiš prvo in redko izdajo Cankarjeve Erotike. Sem se spet oddaljila. Me strašno rado zanese.

Poleg škofovske službe je bil tudi narodni voditelj in vrhunski politik, zato je njegovo ime povezano z vsemi odločilnimi uspehi in potezami narodne politike med leti 1898 in 1930. Med prvo svetovno vojno je v sporu med starimi in mladimi v SLS slednjim (okoli Janeza Evangelista Kreka) pomagal do zmage in s posebno deklaracijo 1917 podprl politiko majniške deklaracije. Po nastanku Kraljevine SHS je v slovenskih notranjepolitičnih vprašanjih in glede odnosov znotraj SLS ostal najvišja moralna in politična avtoriteta. V notranjih sporih slovenskega katolištva in SLS je vneto branil pravico do več mnenj. Zavračal je politiko slovenskega liberalizma in unitarizma ter obsojal komunizem.

Viri:

• Slovenec: političen list za slovenski narod (28. 07. 1933), letnik 61, številka 169a. URN:NBN:SI:DOC-NUTWFCYU from http://www.dlib.si

Kraj: Ljubljana
Datum: 1933
Avtor: Tatjana Inchiostrijeva
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 1. 10. 2018
Oblika: robček

Lesariada leta 1975 je bila 13. in 14. junija v športnem parku na Kodeljevem v Ljubljani. Organizirala sta jo Republiški odbor sindikata delavcev lesne industrije in gozdarstva ter Poslovno združenje LES, pokrovitelj je bil UNILES, tehnično izvedbo pa je prevzelo športno društvo Slovan iz Ljubljane.

Udeležba je bila rekordna, saj je tekmovalo 1800 ljubiteljskih športnikov in športnic iz 53 organizacij. Brestovcem je za las ušla peta zmaga, pristali so na drugem mestu. Osvojili so tri zlate in eno srebrno plaketo. Šahistke so prejele tretjo zlato plaketo. Največje presenečenje so bili strelci, ki so se uvrstili med najboljše posameznike, prvo mesto pa so jim odstrelili delavci GG Postojna. Prvo mesto so dosegle še kegljavke in odbojkarice, razočarali pa so nogometaši in balinarji. In prav slednji so, po moje, na sliki.

Lahko se pa tudi motim, ne bo ne prvič ne zadnjič. Ko sem sliko našla v arhivu starih slik sem bila izredno vesela, saj sem spoznala kar dva na sliki. To ni nepomembno glede na to, da je slika nastala pred skoraj toliko leti, kot jih je potrebnih za penzijo.

Na skrajni levi sem spoznala Nejca in ga vsa vesela obiskala, da bi mi povedal kaj več o lesariadi iz prve roke. Ampak Nejc je rekel, da to ni on. Ker sem trmasta kot osel, nisem popustila, on pa tudi ne. Morala mu je pomagati žena pa še potem nisem bila čisto prepričana, da res ni on. Ostala dva se mi zdita zelo znana, kot skoraj vsi na starih slikah, ne vem pa, kdo sta. Čečkarij na zadnji strani pa tudi v lekarni niso zmogli razvozlati. Je pa gospa na sliki zagotovo Nuša Mlakarjeva. Bila je fejst ženska, kot se rado po domače reče, čeprav je imela težko življenje.

Desni je Darko Mikše iz Cerknice, ki ga je spoznal Miloš.

Levo je Nuša Mlakar z Rakeka.

Lesariada 75. Ostalega pa tudi v lekarni niso znali prebrati.

Slovarček:

• lesariada: vsakoletne športne igre delavcev lesarstva Slovenije

Viri:

• Brestov obzornik, glasilo delovne skupnosti, leto IX, številka 93, 30. junij 1975

Kraj: Ljubljana
Datum: 1975
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano:30. 3. 2012
Oblika: fotografija

Na sliki je Boris Kralj v vlogi Petruccia v komediji Ukročena trmoglavka Williama Shakespeara, Drama SNG v Ljubljani 1957.

Veliki igralec se je rodil v Cerknici in tu preživel otroštvo in nekaj zadnjih let. Ker bo od njegove smrti drugo leto poteklo že četrt stoletja, spomini pa bledijo, bo prav nekaj več napisati o njegovi družini in zgodnjem obdobju v naših krajih.

V petdesetih letih smo stanovali v pritličju Gabrenjeve hiše v Gasilski ulici na Rakeku pod železniško postajo. Tu sem spoznal Borisovo mamo, ki se je pogosto ustavila pri nas, ko je čakala na vlak za Ljubljano, kamor je šla obiskat svoja sinova študenta. Njen pokojni mož in moj oče, oba predvojna financarja, sta se poznala še iz službenih časov. Fantiču mi je ostala v spominu vitka žena uglajenega obnašanja, ki je s ponosom pripovedovala o svojih sinovih. Čutiti je bilo, da življenje posveča le skrbi zanju.

Mama Borisa Kralja Jožefa Hočevar se je rodila 1902 v Trstu in se tam šolala v meščanski šoli, opravila pa je tudi tečaj iz šiviljstva. Okrog leta 1923 je prišla s svojo mamo (oče je med prvo vojno umrl) v Cerknico, saj je bil pritisk fašistov v Italiji vedno hujši. Tu sta se preživljali z mamino skromno pokojnino in Jožefinim šivanjem vse do leta 1926, ko je na svoje prvo službeno mesto v Cerknico prišel Martin Kralj, financar, rojen v bajtarski družini v Raki na Dolenjskem. Jožefa in Martin sta se naslednje leto poročila, a njena mati poroke ni odobravala. Zanjo, po rodu Petkovškovi iz Planine, je bila hčerkina izbira napačna. Z zetom je bila vseskozi prijazna, s hčerko pa do konca življenja ni spregovorila več niti besede, pri čemer je bila zadnjih pet let privezana na posteljo in je hčerka zanjo skrbela. V Cerknici se je leta 1929 rodil Boris, tri leta kasneje pa še Marjan.

Po končani osnovni šoli je šel Boris v gimnazijo v Marijanišče v Ljubljano, kjer je ostal tri leta. Začela se je vojna, s šolanjem je bilo konec, kajti očeta so leta 1942 Italijani odpeljali v Gonars, od tam pa v Renicci. Očetove plače ni bilo več, Marjan je pomagal župniku Štajharju, ki je razumevajoče pomagal družini s hrano, Boris pa je pomagal bližnjim kmetom, posebej rad Marntovemu atu. Po kapitulaciji Italije se je oče Martin vrnil, a so ga po nekaj dneh Nemci odpeljali v Dachau, od koder pa ni prišel več; tri leta taboriščnih strahot so bila preveč. Ker so domobranci zahtevali, da se tedaj 15- letni Boris zglasi pri njih, je mama s pomočjo sosede Cibkove Lojzke, ki je bila doma iz Lipsenja, poskrbela, da se je zatekel k Joškovim v Lipsenj. Tu mu je gostoljubni gospodar Matevž uredil skrivališče v senu na skednju, kamor se je skril, če se je bližala nevarnost. A vas ni imela izdajalca in Boris je tam kmetoval ter z Matevžem gozdaril vse do Božiča, ko je mama prišla ponj.

Spomladi 1945 so ga domobranci prijeli, zaprli v Pušenjakovo klet in pretepli, ker ni priznal, da je član SKOJ-a. Naslednji dan je bilo odločeno, da ga s še drugimi jetniki odpeljejo v Ljubljano, pri čemer se je Borisu obetalo najhujše. A je mama prosila znanko Trebčo Tončko, katere mož je bil kuhar pri domobrancih, da ga poskusi rešiti. Res je Tončka dobila od komandirja papir, odvihrala na kolesu in na Rakeku tik pred odhodom vlaka ujela na lojtrniku pripeljane jetnike. Tako je bil Boris uvrščen v drugo skupino. V svoji knjigi spominov Bežanja, beganja, iskanja, iz katere črpam te podatke, se ji je zahvalil: »Ta gospa je “kriva,” da sem to, kar sem in da še danes tlačim travo na svojih Polanah.«

Nadaljnje mesece je preživel med tepežem in stradanjem v zaporu na Poljanskem nasipu. Ko se je takoj po koncu vojne napotil domov, so ga partizani na Viču prijeli in ga, saj ni imel nobenih dokumentov, odpeljali v Škofove zavode v Šentvidu. Zaprli so ga v sobo, natlačeno s srbskimi in črnogorskimi četniki. Stražarju je drugi dan le uspel povedati svojo zgodbo in ta mu je pomagal tako, da mu je dovolil biti eno uro, do konca stražarjenja, z njim na hodniku in “… če bo v tem času prišel mimo kdo, ki te pozna in jamči zate, boš rešen.” Pa je res prišel Tekavčev iz Begunj, jamčil zanj in pot v svobodo se je odprla.

Nekaj o Borisovi umetniški poti in bratu Marjanu pa v naslednjem prispevku.

Slovarček:

• SKOJ: nekdanja politična organizacija, kratica za Savez komunističke omladine Jugoslavije

Vir:

• Boris Kralj: Bežanja, beganja, iskanja. Založba Littera picta, Planprint, d. o. o., Ljubljana, 1994

Kraj: Ljubljana
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: fotografija je iz Enciklopedije Slovenije, knjiga 5, stran 371.
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija

piše pod fotografijo, ki jo v spomin na starega očeta hrani Ladica Štritof, hči belmalenskega najstarejšega sina Ivana Petriča, poročenega z Milko Drobničevo, poslančevo hčerjo. Slika je nastala pred prvo svetovno vojno, torej še v Avstro-Ogrski. Zadaj vidimo Ljubljanski grad in najbrž bi se dalo ugotoviti, kje je slika nastala, malo težje pa kdo jo je napravil. Streha na levi spominja na gostilno Mrak, tiste v ozadju z mansardnimi okni pa na hiše na levem bregu Ljubljanice. A kdo ve, kaj se je od tedaj že spremenilo.

Na sliki sta v ozadju poleg štiriindvajsetih poslancev še podobi možaka in ženske v okviru mansardnega okna – slepa potnika tako rekoč, kar je bilo v času vzpona fotografije prej pravilo kot izjema: kdor je le mogel, se je pritaknil zraven, da bi bil ovekovečen na posnetku.

Franc Drobnič je brkati in postavni možak s plešo, ki stoji tretji z leve. Njegova vnukinja še hrani zapiske o nekaterih njegovih dejavnostih v deželnem zboru, ko se je zavzemal gradnjo cest na Notranjskem, vodovoda in podobnega. Bil je zastopnik notranjskih kmetov v letih 1908 do 1912 in dolgoletni župan na Blokah. V njegovi hiši v Novi vasi je bila zgoraj tudi občinska pisarna, zato so bili prostori vedno polni ljudi. Bili so zelo verna družina, ki je tudi po najnapornejših dnevih zvečer kleče na cementnih tleh kuhinje izmolila rožni venec, kot se naporne izkušnje še dobro spomni njegova vnukinja.

Gospodje so pražnje oblečeni po tedanji modi: v dvodelne moške obleke s suknjičem in enakimi hlačami, s telovnikom zraven in srajco s trdim ovratnikom – stoječim in s kratko zapognjenimi zašiljenimi vogali ali pa v celoti zapognjenimi okroglimi zaključki. Pod njim imajo večinoma široko, nekateri tudi ozko kravato ali metuljčka. Sodeč po oblačilih so v klubu poslancev SLS tistega časa vsaj štirje duhovniki. Tretji od leve v zadnji vrsti tega izreza je znani Janez Evangelist Krek, ki ima v vzornem ribniškem grajskem parku svoje obeležje med pomembneži tega kraja.

Sliko poslancev Slovenske ljudske stranke iz časa med leti 1908 do 1912 si je že večkrat kdo podrobno ogledoval in od enega takih ogledov je ostala tudi oznaka, ki kaže poslanca, župana in posestnika Franca Drobniča iz Nove vasi. Spodaj so po vrsti imena vseh na sliki, imenovana sta pa tudi tista dva, ki manjkata.

Slovarček:

• krepdešin: crepe de Chine – vrsta blaga iz (kitajske) svile
• kroglček: ovratniček
• naštikati : izvezti
• knofek: gumbek

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, februar 2019, ustno

Kraj: Ljubljana
Datum: 1914
Avtor: ni znan
Zbirka: Ladica Štritof
Fotografirano: 15. 10. 2014
Oblika: uokvirjena fotografija

Letnico nastanka fotografije ugibam, ker ne vem, kdaj je nastala. Bil je rojen 19. maja 1929 in tu ne kaže več kot trideset let.

Igralsko kariero je začel v Šentjakobskem gledališču. Pri osemnajstih ga je opazil Slavko Jan, slovenski gledališki režiser, igralec in pedagog in takoj zaznal njegov neizmerni talent. Povabil ga je v Dramo, Boris pa se je tudi vpisal na igralsko akademijo. Njegove so bile številne glavne vloge v gledališču in tudi na filmu. Radi so ga imeli tudi na radiu saj je imel lep polnozvočen glas. Verjetno se pa vsi bolj spomnimo njegovega brata Marjana, ki je vodil oddajo »V nedeljo zvečer«. Teater je Boris zapustil leta 1987 in ustanovil Gledališče za enega. Z monodramami je nastopal po manjših odrih. Nagrad ni maral, sprejel pa je Borštnikov prstan. Kot je povedal v nekem intervjuju, ne bi bil igralec, če bi ponovno izbiral, temveč gozdar in pisatelj.

Po upokojitvi se je preselil na Polane, »jaso sredi Javorniških gozdov, od Dolenje vasi oddaljene eno uro hoda«. Tam je 17. junija 1995 tudi umrl in je pokopan poleg svoje hišice. Na nagrobniku je epitaf, ki ga je sam napisal:

»Čezme šel je težek valj …
Tu, v tej čudežni naravi,
ki srce in dušo zdravi,
zdaj počivam, Boris Kralj.«

Čeprav ga večina ljudi pozna kot igralca, pa je bil tudi pesnik in pisatelj. Izšla je njegova pesniška zbirka Poslavljanja, kratka proza Jaz sem kužek Mix in spomini Bežanja, beganja, iskanja.

Viri:

• https://ars.rtvslo.si/2016/06/zlahtni-glasovi-slovenskih-igralcev-boris-kralj/
• http://www.notranjci.si/osebe/kralj-boris/508/

Kraj: Ljubljana (?)
Datum: okoli 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Jaka Matičič
Skenirano: 8. 5. 2016
Oblika: fotografija

Na Dunaju 1908, avtor neznan.

Izidor Modic se je rodil
10. februarja 1884 na Lahovem na Blokah kot peti od enajstih otrok očetu Francu in materi Uršuli Modic.

Družina Modic je veljala za napol meščansko družino. Njihovo posestvo je bila kmetija z več gospodarskimi poslopji, imeli so zaposlene hlapce in delavce, zato otrokom ni bilo treba opravljati težkih kmečkih del. Starša sta bila za tiste čase precej izobražena in svetovljanska, kar sta prenašala tudi na svoje otroke.

Izidor Modic je šolo obiskoval v Novi vasi, nato pa šolanje nadaljeval na II. državni gimnaziji – nižje razrede in višje razrede na I. državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je leta 1903 maturiral. Na dunajski univerzi je študiral slavistiko in germanistiko ter opravil profesorski izpit.

Leta 1910 se je v Trnovem v Ljubljani poročil z Marijo Čepin.

Rodili so se jima otroci Roman, Lev, Ivan in Izidora.

Kot nadomestni učitelj nemščine in slovenščine je služboval na II. državni gimnaziji v Ljubljani.

Bil je tudi rezervist oz. poročnik v rezervi pri 2. bosanskem pešpolku. Nato se je zaposlil na državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani. Študiral je tudi pouk jezikovnih predmetov v kurzu za meščanske izpite.

Delna mobilizacija 1912/13 v Bosni in Hercegovini in svetovna vojna sta oteževali njegovo znanstveno delo. Leta 1914 je bil vpoklican v vojsko.

Star komaj 31 let je 19. decembra 1915 padel v Renčah na Goriškem. Iz objavljenih memorialov je razbrati, da je bil zelo cenjen in spoštovan med kolegi, saj je s svojimi znanstvenimi razpravami postal uveljavljeno ime v svoji stroki.

Viri:

• Petan, E. (2016). Analiza notranjskih pravljic Izidorja Modica iz Štrekljeve zapuščine, 67-82,
• Bojan Kerže

Prispevek je napisala: Martina Zakrajšek.

Izidorja Modica smo predstavili 17. 3. 2017 v Novi vasi, ko je ga. Eva Petan prvič predstavila svoje magistrsko delo.

Kraj:  1. Dunaj;  2., 3., 4  Lahovo; 5., 6., 7. Ljubljana; 8. neznano; 9. Renče
Datum: 1. 3.6.1908; 2., 3., 4., 6., 7., 8. neznan; 5. 1910; 9. 1915
Avtor: 1., 8., 9. neznan; 2. 3. 4. 5. 6. Davorin Rovšek; 7. Atelier Adele, Ljubljana;
Zbirka: 1., 4. Bojan Kerže, ostalo Nevenka Rupnik
Skenirano: 2., 3., 5., 6., 7., 8., 9. – 18. 3. 2017
Oblika: 1., 4. skenirane datoteke; ostalo 7 fotografij

Življenje v internatu (danes bolj znano kot dijaški dom) je bilo lahko naporno, vzgojno, poučno, lepo ali pa le nuja, da si bil bližje šoli in se ti ni bilo treba vsak dan voziti z vlakom ali avtobusom. Prav zaradi tega smo bili “internatarji” nekaj posebnega. Tisti, ki niso bili v internatu, so imeli doma iste prijatelje kot prej v osnovni šoli in iste “probleme” s starši in domačo okolico.

Mi internatarji pa smo se že prvi dan srečali s popolnoma novimi in neznanimi obrazi iz cele Slovenije. Kar na enkrat nas “tastari” niso imeli več pod kontrolo (no vsaj mi smo bili v to prepričani), pojavile pa so se nove oblike discipliniranja že tako na pol zbezljane mularije, ki jo je obenem še razganjala puberteta. Namesto staršev in domače discipline se je nad nami znašel hišni red in nekdo, ki smo mu rekli vzgojitelj. Slej ko prej smo se s tem sprijaznili, navezali nove prijateljske stike in s “pomočjo” vzgojitelja in hišnega reda začeli nov stil življenja.

Domov smo hodili le enkrat na mesec, kar nam je v veliki večini kar ustrezalo. Začetni problem, ki je nastal zaradi hišnega reda, ki je predpisoval izhod le do 21. ure zvečer, smo reševali na sto in en način. Najbolj pogosto z nakupom abonmajev za vsa gledališča, opero in filharmonijo, pa prijave na vsa mogoča in nemogoča predavanja in seveda tudi s tajnimi pobegi in prihodi v nočnih urah. Žal za take podvige ni fotografij. Zato pa se sem pa tja najde kakšna iz tistega dela internatskega življenja, ki ni vezano na hišni red in disciplino.

Prvi šolski mesec v jeseni in zadnji na pomlad, sta bila zelo primerna za preživljanje sobote, ali nedelje nekje v naravi na pikniku in v dobri družbi, seveda. Fotografija je nastala 1967 v mesecu septembru, ko smo se po počitnicah spet zbrali v Ljubljani vsak v svojem internatu in vsak v svoji skupini in prvo nedeljo odšli na Golovec na piknik.

Vsi fantje smo iz istega internata DTŠ – Dom tehniških šol na Vidovdanski, punce pa iz DMV – Dom Majde Vrhovnik na Taboru. Fantje smo strojniki, razen enega, ki je bil menda na rudarski srednji šoli, punce pa dve otroški negovalki, ena pa menda učiteljica. Žal mi je tu moj spomin nekoliko zaštekal. Punc ne bomo imenovali, saj so prava imena ušla iz spomina, priimki pa niti niso bili pomembni.

• Levo zgoraj je Boris Kante iz Nove Gorice,
• desno z očali Klavdijo Boltar, tudi iz Nove Gorice.
• Čisto spodaj v sredini je Mitjan Abram iz Vrhpolja pri Kozini.

• Zgoraj levo je avtor tega prispevka.
• Spodaj leži Milan Pirc z Velikih Blok,
• desno od njega pa je neprepoznan.

Prispevek je napisal: Franc Zabukovec.

Kraj: Ljubljana, Golovec
Datum: september 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Zabukovec
Skenirano:
Oblika: datoteka – mail

Slika je last Ladice Štritof iz Kopra, rojene v Markovcu. Podedovala jo je po očetu Ivanu Petriču, ki je bil dober prijatelj fotografa Vinka Bavca. Slednji, stari znanec naše strani, je bil tudi doma iz Markovca, in sicer od Bizarjevih. Kdo je sliko napravil ne vemo, mogoče kar Vinko Bavec sam.

Na prvi strani poleg podobe mladega para vidimo tudi napis “Ljubljana, 5. 2. 1925” in podpis Vinka Bavca. Nemara gre za datum nastanka fotografije, ki je mogoče tudi datum njune zaroke. Sta pa praznično, svečano oblečena: ona v obleki z zanimivim šal ovratnikom, on v suknjiču z belo srajco, po dolgem pisano kravato in karirastim robčkom v prsnem žepu. Ona gleda v kamero, on pa – tako vtis dobi gledalec – naravnost v nebesa. Oba imata bujne kodraste lase in blažen smehljaj na ustih … Srečno zaljubljena, to je očitno.

Besedilo na zadnji strani fotografije razkriva, da je bila poslana iz Zagreba 19. 2. 1925 gospodu Ivanu Petriču v Markovec, pošta Stari trg pri Rakeku. Znamko je nekdo odlepil, gotovo je bila zanimiva.

“Tebi Ivan v spomin moje zaroke, Lj., 1925. S pozdravom V. Bavec.” Tako pravi besedilo na hrbtni strani.

Kakšna pisava – izpisana, energična, mestoma prav mogočna, z lepo oblikovanimi enakomernimi črkami, poudarjenimi začetnicami in okrasnimi vijugami! Danes se kaj takega ne vidi več, saj lepopisa nihče več ne uči in niti ne neguje svoje pisave. Še pisanje na roko se uporab­lja vse manj in vsi tudi ne znamo več prebrati, kar smo zapisali …

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, marec 2019, ustno

Kraj: Ljubljana
Datum: 5.2. 1925
Avtor: ni znan
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 9. 3. 2019
Oblika: fotografija

Prvi Pokrajinski zlet Sokolov Kraljevine Jugoslavije je bil v Ljubljani 28. junija 1933, na Vidov dan. Priprave nanj so se začele že leto prej. Jeseni leta 1932 je celotno organizacijo priprav prevzel Boris Gregorka, za kar je po končani prireditvi prejel priznanje Sokolov kraljevine Jugoslavije in Ljubljanskih Sokolov. Prireditev je potekala na letnem vadišču Ljubljanskih Sokolov v Tivoliju. V ta namen so postavili nove tribune in prostor za godbo.

Kralj Aleksander I. je poslal starešini Ljubljanskega Sokola zahvalno brzojavko z naslednjo vsebino:

Zahvaljujoč se za izjave neomajne zvestobe, ki mi jih je vodstvo sporočilo v trenutku, ko sprejema zastavo ob povodu 70-letnice Ljubljanskega Sokola, pošiljam tople pozdrave udeležencem jubilejne proslave jugoslovenskega Sokolstva, katerega delo spremljam z budno pozornostjo in živo simpatijo.

Živeli!
ALEKSANDER s. r.

Zmagovalna vrsta Ljubljanskega Sokola si je z najboljšimi rezultati na medzletskih tekmovanjih že tretjič priborila prehodno nagrado – meč njegovega veličanstva kralja Aleksandra. Izročil jim ga je general Marić, ki jim je predal tudi nov prapor ob njihovi 70-letnici. Podaril ga je kralj Aleksander. Nosil je napis: » Aleksander I. Ljubljanskemu Sokolu 1863 -1933«.

V množični točki prostih vaj, ki so se je udeležili vsi od najmlajših do najstarejših članov Sokola, je nastopilo 450 sokolov in sokolic. V telovadnem nastopu »Naprej zastava slave« je telovadilo 272 nastopajočih. Prireditve so se udeležili tudi češki, poljski in ruski Sokoli ter kmečke sokolske čete z izvedbo vaj, ki so predstavljale delo kmeta na polju. Gojenci inženirske podčastniške šole iz Maribora so po Sukovi slavnostni koračnici »V novo življenje« izvajali proste vaje. Občinstvo je burno pozdravilo nastop mornarjev kraljeve vojne mornarice, ki so izvajali vaje ob zvokih pesmi Buči Adrijansko morje. Z njihovim nastopom se je zaključil uradni del prireditve. Sledila je veselica na velesejemskem prostoru. Tam so pripravili še razstavo narodno-obrambnega odseka, lutkovno in sokolsko razstavo.

Prireditve se je udeležilo okrog 30.000 ljudi.

* * *

Vidov dan – Vidov dan ali dan svetega Vida je praznik, ki ga pravoslavna cerkev praznuje 28. junija. Na ta dan se je zgodilo veliko pomembnih dogodkov v srbski zgodovini: 1389 – Otomanske sile so premagale srbske v bitki na Kosovem polju; 1914 – Gavrilo Princip je izvedel atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda; 1921 – sprejeta je bila prva ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (vidovdanska ustava). V novejši zgodovini Srbije sta se prav tako na ta dan zgodila dva dogodka: 1989 – praznovanje 600-letnice poraza v kosovski bitki, z Miloševićevim govorom na prizorišču; 2001 – Milošević je bil odpeljan v Haag na sojenje pred haaškim sodiščem. Kristjani praznujejo god sv. Vida 15. junija.

Sokolov je res nepregledna množica. Še dobro, da je lekarna blizu, če je kakšnemu slabilo. Čeprav naj bi bili športniki vzdržljivi.

Kmečke Sokolske čete naših bratov.

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (29.06.1933), letnik 7, številka 149. URN:NBN:SI:DOC-RHXUNUB9 from http://www.dlib.si
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Vidov_dan

Kraj: Ljubljana
Datum: 28. junij 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Tone  Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

Na sliki je Ivan (tudi Janez), sin mojega prapradeda Andreja z Unca, brat mojega pradeda Maksa in stric mojega deda Janeza. Zabeležke na hrbtni strani je zapisal moj oče Marjan. Bilo je pred leti, ko nama je ded pokazal družinske fotografije, moj oče pa je po dedovem spominu zapisoval podatke. Fotografijo strica Ivana (nalepljeno na karton) je v svojem ateljeju posnel Vincenz Lobenwein, najverjetneje v Ljubljani v hotelu Slon (Hotel Elefant). Sklepam, da je fotografija nastala med leti 1880 in 1882, saj menim, da ima Ivan na njej največ petindvajset let.

Andrejevi sinovi so se poročali z Vičičevimi dekleti iz Postojne, moj praded Maks z Josipino, njegov brat – stric Ivan pa z Leopoldino Vičič, ko je že skoraj dopolnil šestindvajset let. 

O stricu Ivanu ne vem skorajda ničesar. Šele v novejšem času sem iz dostopnih virov lahko izvedel vsaj nekaj več o njegovi družini. Ivan in Leopoldina sta sodelovala pri predstavah amaterskega gledališča v Novem mestu [1]. Ivan je bil še notarski kandidat, ko se jima je v Postojni rodila hči Mileva, kasneje poročena Zakrajšek [2], slovenska gledališka in filmska igralka ter violinistka. Imela je uspešno gledališko kariero in odigrala tudi nekaj vlog v slovenskih filmih. V prvem slovenskem zvočnem celovečernem igranem filmu Na svoji zemlji (1948) Franceta Štiglica je odigrala vlogo matere Angelce.

Na tej sliki je stric Ivan že nekoliko starejši. Posnel jo je Josef Anner, ki je za Vincenzom Lobenweinom leta 1884 prevzel njegov fotografski atelje v hotelu Slon v Ljubljani [3].

Viri:

• [1] ZAKRAJŠEK (ZAKRAJŠKOVA), Mileva – Biografski leksikon Štajerci.si
• [2] Slovenski biografski leksikon – https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi854723/
• [3] Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 22.07.1884, številka 167  –  https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-4B37L2GY

Kraj: Ljubljana
Datum: med leti 1880 in 1882
Avtor: Vincenz Lobenwein in Josef Anner
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: 2 Carte de visite (vizitka)

Avtoportret, ki ga je Maksim Gaspari leta 1951 narisal v spominsko knjigo vnukinji Dunji Klemenčič in je natisnjen v knjigi Ivana Sivca Maksim Gaspari.

Ne vem za nobenega drugega upodabljajočega umetnika, ki bi se s svojimi deli tako povezal s slovenskim narodom, kot je to storil Maksim Gaspari. Slovencem, še posebej Notranjcem, je zapustil veličastno folklorno dediščino, ki jo prav vsi nosimo v srcu, saj smo njegove ilustracije, priložnostne tiske, razglednice in seveda slike v olju, občudovali vsi, že stoletje pa ohranjajo idilično podobo naših krajev in ljudi. Da se ohranja spomin na tega imenitnega moža, našega rojaka, nekaj drobcev o njegovem življenju in delu.

Še globoko v 19. stoletju, času Avstro-Ogrske, je prišel v naše kraje Giacommo (po naše Jakob) Gaspari, doma iz vasi Paluaro di Salino v Karnijskih alpah in v Begunjah odprl trgovino s špecerijo. Kmalu zatem se je oženil z Ivano Švigelj iz Selščka in se preselil na njen dom, kjer so imeli kmetijo, gostilno in kovačijo. Maksim se jima je rodil 1883 in v letih od 1890 do 1894 obiskoval osnovno šolo v Begunjah. Oče je mnogo potoval, se ukvarjal s trgovino z lesom, a neuspešno. Zaradi dolgov je bila 1893 domačija prodana in istega leta je fantku umrla mati, pokopana v Begunjah. Maksim je 10-leten moral k botru Tolazziju v Logatec v uk, dve leti kasneje mu je umrl še oče. Maksim je imel še tri sestre, ki so kmalu umrle, brata Jožefa, ki je odšel v svet, in 10 let mlajšega Antona, s katerim sta bila prijatelja do konca.

Boter je kmalu poslal fantiča v Kamnik v uk pri trgovcu Ivanu Murniku, kar je bilo srečno naključje. Po naročilu gospodarja, ki je opazil dečkov risarski talent, je v izložbi izpostavil z vodenimi barvicami narisan slanik, kakršni so bili tiste dni naprodaj v trgovini. Mimo izložbe je prišel ugledni živinozdravnik Josip Nikolaj Sadnikar (na njegovi hiši je danes vzidana spominska plošča), razgledan mož, ljubitelj umetnosti in zbiralec zgodovinskega gradiva, se takoj navdušil nad sliko in se odločil nadarjenemu fantu pomagati. Maksim je šel za dve leti v šolo za umetno obrt v Ljubljano, leta 1902 pa na Akademijo na Dunaj. Tega leta ob veliki konkurenci ni bil sprejet, a dobrotni Sadnikar ga je še naprej podpiral in naslednje leto je dočakal sprejem. Hvaležen študent mu je z Dunaja pisal: “Gotovo je, da ste mi več kot rodni oče, in verujte mi, da je moja vdanost do vas prva in največja.” Kasneje je šel s prijateljem Hinkom Smrekarjem še za dve leti v šolo v München. V tem času se je spoprijateljil s kiparjem Ivanom Meštrovićem in postal član društva Vesnanov, ki so ustvarjali umetniška dela pod geslom Iz ljudstva za ljudstvo. V dunajskih časih se je zbližal tudi z Ivanom Cankarjem, Oton Župančič pa je bil kasneje boter sinu Otonu.

Vrnil se je k Sadnikarjevim in se 1911 poročil s Frančiško Wurzer s Koroške. Ves čas je pridno slikal, ljudje so slike tudi radi kupovali, a zaslužiti z njimi ni prav znal. Za ceno ni barantal, pomembneje mu je bilo, da so slike ljudem všeč. Med prvo vojno, ko si je ustvarjal družino, je bilo ob vsesplošnem pomanjkanju posebej težko, slike je moral prodajati celo na cesti. Rodili so se mu trije otroci: leta 1913 hčerka Vida, dve leti kasneje Oton in leto kasneje še Breda. Leta 1924 je postal profesor na Šoli grafičnih obrti v Ljubljani, od leta 1928 pa do 1948 je delal kot restavrator v Etnografskem muzeju. Ob začetku druge vojne, ko je imel 58 let, mu je umrla žena. Vključil se je v OF in marsikateri letak, ki je tedaj krožil po Ljubljani, je bil njegovo delo.

Med vojno ga je prizadela še izguba sošolca in dobrega prijatelja Hinka Smrekarja, vodilnega slovenskega karikaturista in ilustratorja. Zadnjega septembra 1942, ko se je peljal iz Šiške, so Italijani ustavili tramvaj, pregledali potnike in pri Hinku Smrekarju našli karikaturo Musollinija, sedečega na nočni posodi. Aretirali so ga in naslednji dan ustrelili v Gramozni jami. No, manj kot tri leta kasneje, je Musollinijevo truplo z glavo navzdol viselo s strehe bencinske črpalke na Piazzale Loreto v Milanu, kamor so ga obesili njegovi rojaki.

Po vojni je Maksim Gaspari doživel zaslužena priznanja. Leta 1958 je imel veliko razstavo v Narodni galeriji, razstavljal pa je še v raznih krajih, posebej v Kamniku. Leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado, leta 1972 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Mirna ulica na Kodeljevem v Ljubljani je imenovana po njem. Tudi njegovi sovaščani iz otroštva prizadevno ohranjajo spomin nanj. V Selščku je ob umetnikovi 90-letnici odkril spominsko ploščo njegov prijatelj Lojze Perko. Umrl je 1980 v Ljubljani.

Maksim Gaspari je s slikami, knjižnimi ilustracijami, razglednicami karikaturami, diplomami in vinjetami ohranil starosvetno kulturo naših krajev. Podobe božičnega in velikonočnega proslavljanja, pogrebov, svatovanj, otroških iger, številnih slik vasi s cerkvico na griču (spominjajo na ono v Selščku), znamenj ob poti, najrazličnejših prizorov iz kmečkega življenja, tudi iz vojnih časov, so položene v duše vseh dosedanjih generacij Slovencev.

Viri:

• Ivan Sivec: Maksim Gaspari. Ognjišče, Koper, 2007
• Marjan Marinšek: Slovenska pravljica Maksima Gasparija, Ognjišče, Koper, 2007

Kraj: Ljubljana
Datum: 1951
Avtor: Maksim Gaspari
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 28. 8. 2019
Oblika: reprodukcija

Zgoraj na levi je naslovnica prve slovenske gozdarske knjige: Navod, kako naj ravnajo posamesni kmetje in cele soseske z gozdom. Slovenskim soseskam in kmetom spisal Mavricij Scheyer, bivši nadlogar. Na svitlo dal deželni odbor kranjski. 1869. Natisnil Jožef Blasnik v Ljubljani.

Zgoraj na desni pa je prav tako naslovnica, le da je tu letnica izdaje knjige 1689. Kar za skoraj dvesto let je bila tako postarana knjiga. Seveda je šlo za napako; zamenjan je bil vrstni red številk 6 in 8. Ročni stavec je namesto letnice 1869 postavil letnico 1689. Napako so odkrili, ko je bila knjiga že natisnjena, pa so zagato rešili tako, da so naredili novo naslovnico s pravilno letnico izida in jo dodali knjigi, tako ima knjiga dejansko kar dve naslovnici.

Spodaj na levi je Predgovor, ki ga je napisal avtor: 

Zadnji čas je, da slovenski kmetje jenjajo tako neusmiljeno pokončevati gozdove, ktere dobivajo za odškodovanje svojih gozdnih pravic, in da se poprimejo umnega gospodarstva svojih gozdov; kajti le z umnim gospodarstvom in oskrbovanjem prihranili se bodo lepi gozdovi, kteri bodo tudi prihodnjim rodovom zadostovali za domače potrebe; le umno gospodarstvo bode obvarovalo, da se vsa lepa slovenska dežela ne spremeni v pusti kras.  

Še kako velja vse to tudi za današnje razmere. Ne le ujme in podlubniki, tudi neodgovoren odnos velikega dela lastnikov, pa stroke in tudi države vodi slovenske gozdove v nezavidljiv položaj. Danes tržijo tisto, kar so prejšnji rodovi vzgojili in prihranili, ne razmišljajo pa, kaj bodo prepustili zanamcem. Ni dovolj, da je gozd le zelen (vsaj preko vegetacijske dobe), ogrodje gozda tvorijo mogočna drevesa, pod katerimi najdejo zavetje številne rastlinske in živalske vrste, ne pa le grmišča in malo donosni gozdovi, ki jih je dandanes vse več in več, in nastajajo, ko se iz gozda odpeljejo zadnji polni tovornjaki lesa.

Spodaj na desni pa je stran 18 iz knjige z navodili kako ravnati s smreko in za kaj je uporabna. Le en odstavek si oglejmo: 

Zraven lesa za cimper, za drva, za pintarske izdelke daje smreka še smolo in skorjo. Smolo rabijo čevljarji in pintarji, rabi se tudi pri barkah; iz skorje pa se dela mezdro (čreslo), ktero rabijo strojarji, da kože strojijo.

Scheyer je v poglavju Ktera drevesa se nahajajo posebno v naših gozdih obdelal naslednje vrste: hoja ali jelka, smreka, bor (navadni; kljukasti ali ležeči bor; črni bor), mecesen, bukev, gaber (beli gaber; črni gaber), hrast (pravi hrast; cer), črna in bela jelša, javor (gozdni javor; poljski javor; hribovski javor), breza bela, topol, lešča, vrba, brst ali brest, jesen, brinje. Za vsako vrsto je navedel uporabnost lesa, kdaj je drevo zrelo za sečnjo, kako posamezna drevesna vrsta raste, kako jo gojiti in negovati, predstavil je tudi vse vrste škod in škodljivcev, ki prizadenejo posamezno vrsto.

Leta 1848 je bil odpravljen fevdalizem, kmet je postajal svoboden, dobil je svojo zemljo, odpravljena je bila tlaka in desetina. Veliko počasneje pa je potekal odkup služnosti v gozdovih, ki se je zavlekel tja v sedemdeseta leta 19. stoletja. Šele ob koncu 19. stoletja, po dobrih štirih desetletjih je prešla v kmečko last okoli polovico gozdov.

Sam postopek odkupa servitutnih pravic je bil zelo zapleten, veleposestva so se za te namene dobro usposobila, najela so strokovnjake, na drugi strani pa so bile revne soseske prepuščene samemu sebi. Tega se je zavedal tudi Scheyer in skoraj deset strani knjige Navod, kako naj ravnajo posamesni kmetje in cele soseske z gozdom namenil usposobitvi sosesk pri teh postopkih. Poglejmo si naslova poglavij:
– Pod kterim imenom in zakaj dobivajo posestniki gruntov gozdove od grajščin?
– Na kteri način pa se vrednost omenjenih pravic zvedeti in potem odškodovati more?

Ob odkupu služnosti so gozdove dobile soseske in ne posamezni kmetje. Vendar je bila dana možnost, da pa soseske dobljene gozde na drobno, to je po velikosti grunta razdeliti smejo. Tako so postopno razparcelirali vse soseskine gozdove, skupni so običajno ostali le srenjski pašniki. Zavedajoč se tega je Scheyer knjigi dodal posebno poglavje Kako razdeliti soseskine gozdove in kako razdeljene v prihodnje umno oskrbovati.

Veleposestniki so pričeli zaposlovati gozdarske strokovnjake in v s servituti neobremenjenih gozdovih načrtno gospodariti. Na drugi strani pa je bil drobnolastniški gozd prepuščen predvsem slabo izobraženemu in slabo finančno stoječemu lastniku in tem je bila namenjena prva slovenska gozdarska knjiga, ki jo je Na svitlo dal deželni odbor kranjski leta 1869, to je v času, ko je pri gradu Snežnik začela delovati prva slovenska gozdarska šola namenjena sinovom manjših kranjskih posestnikov ali drugih malopremožnih deželanov.

Viri:

• Navod, kako naj ravnajo posamesni kmetje in cele soseske z gozdom. Slovenskim soseskam in kmetom spisal Mavricij Scheyer, bivši nadlogar. Na svitlo dal deželni odbor kranjski. 1869. Natisnil Jožef Blasnik v Ljubljani.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1869
Avtor: Mavricij Scheyer
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 1. 9. 2019
Oblika: publikacija

Tudi ledinska imena so del našega izročila, ki se izgublja. Vsaka kotlina, vsak greben, vsaka njiva ima svoje ime. Novim priseljencem v naše kraje sploh niso znani. Tudi sam imam težave s poimenovanjem posameznih predelov Cerkniškega jezera in okolice Cerknice.

Že od samega začetka objavljanja prispevkov na Stareslike me je preganjala misel, da bi bilo dobro zajeti tudi ta imena. Večkrat sem poskusil, pomagala mi je tudi Joži, sodelavka skupine Stareslike. Pripravila je ledinska imena za področje okrog Cerknice. A že takrat teh imen nisem mogel prenesti s seznama na zemljevid.

Večkrat sem poskusil, pa sem vsakič naletel na kakšen nov, nerešljiv problem. Nekaj takih, ki se jih še spomnim, sem zapisal:

• kaj pravzaprav so ledinska imena,
• kako imena zbrati,
• kako imena nenarečno zapisati,
• kako podrobno naj bo poimenovanje, da bo izvedljivo in hkrati dovolj podrobno,
• kako ločiti imena, ki jih uporablja posamezna hiša, družina, soseska od tistih, ki so splošno uporabljena,
• kako imena predstaviti, interpretirati, da bo jasno, kateri predel je z njim poimenovan,
• na kateri vrsti zemljevida bi imena prikazali,
• kako projekt ledinskih imen omejiti, da bo izvedljivi in končen …

Rešitev sem iskal skoraj deset let. Pravzaprav sem čakal, da bi se mi porodila primerna ideja, ki bi jo bilo mogoče potem tudi realizirati.
In res se je zgodilo. Po naključju sem pri Jožetu v Velikih Blokah zagledal v garaži obešen ta zemljevid. Katastrska gospodarska karta Slovenskega ozemlja je bil takrat še najboljši približek mojih idej in želja. Sklenil sem, da poiščem te zemljevide za celotno področje, ki ga pokrivajo Stareslike in ga nekako objavim na strani Stareslike.

Ja, ta zemljevid ni popoln, ne zadošča prav vsem zahtevam, ki bi jih želel. Je pa kar dober približek in predvsem – je že narejen.

Zemljevid je izdelal Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo v Ljubljani na osnovi katastrskih načrtov iz leta 1959. Torej ta imena vsebujejo tudi katastrski načrti. Za objavo na Stareslike so katastrski načrti verjetno preveč podrobni.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1959
Avtor: Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo v Ljubljani (zemljevid)
Zbirka: Jože Jakopin
Skenirano: 4. 7. 2019
Oblika: zemljevid

So šli rakovški sokoli v Ljubljano prav z namenom poklonitve prapora kralju Aleksandru ali s kakšnim drugim, ne vem. Dejstvo pa je, da je slika nastala po letu 1938. Tistega leta, 16. julija, je bilo svečano razvitje Sokolskega prapora na Rakeku.

Ko sem zbirala podatke za knjigo, mi je Janez Demšar, tedaj zadnji živi rakovški sokol povedal, da so pred vojno ali takoj po njenem začetku, dali prapor v hrambo v Postojno. Ni točno vedel ne kdaj, ne zakaj, ne komu in potem se je za njim izgubila vsaka sled. Kakšni dve leti nazaj pa sem šla z vnukinjama v Notranjski muzej Postojna, kjer so odprli novo razstavo. In kaj najprvo tam uzrem? Rakovški Sokolski prapor. Najraje bi ga odnesla. Me pa tolaži misel, da je imel nekdo toliko narodne zavesti, da ga je dal v muzej in ne prodal kakšnemu italijanskemu zbiratelju.

Metod Arko je nosil prapor.

Kralj Aleksander I. Zedninitelj.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

Da, to je pravi Dedek Mraz. Na teh treh razglednicah, ki jih je narisal Maksim Gaspari, je bil prvič upodobljen. Nastale so kmalu po drugi svetovni vojni.

Moj oče mi je vse to pripovedoval večkrat. Kot pravi Dušan: “Tamladi nič ne slišijo, še manj si pa zapomnijo.” Tako je bilo tudi z mano. V spominu so mi ostali le še redki prizori, povezani z dedkom Mrazom.

Oče je bil soudeležen pri nastajanju Dedka Mraza. Takrat je bil zelo aktiven pri Ljudski tehniki Slovenije, organizaciji, ki se je 1972 preimenovala v ZOTKS, Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije. V času svojega obstoja je izvedla v številne izobraževalne akcije. Vzpodbujala in povezovala je različna področja kot npr.: modelarstvo, radioamaterstvo, avto-moto, kmetijsko tehnične in foto-kino dejavnosti.

Po očetovem pripovedovanju so pri Ljudski tehniki z Maksimom Gasparijem določili ikonografijo dedka Mraza. Ta je tako postal pravi slovenski dobri mož, ne pa uvožen z vzhoda ali zahoda. Zanj je značilen plašč, polhovka in slovenski ornamenti.

Ljudska tehnika Slovenije je po Gasparijevih načrtih naročila nekaj deset enakih plaščev, v katere je bil potem dolga desetletja oblečen dedek Mraz po celi Sloveniji. Pri Ljudski tehniki so na začetku poskrbeli tudi za hranjenje teh plaščev čez poletje. Pred hrambo so jih vsako leto plašč očistili gledališkega pudra in šminke, ki jo je na plašču neizogibno pustil dedek Mraz. Vsako leto sva šla z očetom po plašč v Ljubljano. Dodatno sva se ustavila še v Frizerstvu Podkrajšek, kjer si je izposodil lasuljo in brado. Kakšno leto je bil oče vidno zadovoljen, ko je dobil lep primerek sive brade. Pri Podkrajšku je imel znanstvo še izpred vojne. Spomnim se starega gospoda Podkrajška, ki je po salonu v copatih kar drsel. Oče je imel do njega posebno spoštljiv odnos. Kmalu po novem letu sva naredila obratno pot. Plašč in lasuljo z brado sva vrnila.

Eden takšnih plaščev je kasneje ostal tudi v Begunjah. V njem je dedek Mraz obiskoval otroke po celi takratni občini. Prišel je z avtom in z dvema, tremi palčki – v vsakem vremenu. Takrat prevoznosti cest nismo tako spremljali kot sedaj. Palčki so bili nepogrešljivi, Dedek Mraz je imel toliko daril, da je potreboval pomoč. Vsako leto, redno, je obiskoval šole, ustanove, kmetijske zadruge, podjetja. Ti časi okrog novega leta so bili za očeta kar naporni. Še danes pa sem in tja kakšna fotografija teh obiskov Dedka Mraza priplava na Facebook.

Sčasoma oče pri pripravi dedka Mraza ni bil več tako natančen. Nič več ni uporabljal gledaliških šmink, lasulje in brado pa si je še izposojal. Največkrat sem ju vrnil k Podkrajšku kar sam, ko sem se po novoletnih praznikih vrnil nazaj v šolo v Ljubljano. Dedek Mraz pa je sčasoma k opremi dobil še očala, ki mi nekako niso šla k liku.

Plašč je bil narejen iz ovčjega kožuha z dlakami obrnjenimi navznoter, bogato okrašen s pisanimi ornamenti. Ornamenti so bili vezeni ali celo iz usnja in našiti. Dedku Mrazu je bilo v njem strašansko vroče.

Vedno bolj pogosto so se začeli pojavljati dedki Mrazi v drugačnih plaščih. Spomnim se, delovali so mi nekako ceneno, varčevalno, improvizirano. Dedek Mraz v teh drugačnih plaščih ni deloval tako mogočno, pravljično. Na srečo je vedno del oprave vsaj prava polhovka. Brez polhovke dedek Mraz ne more biti. In polhovka je nesporno slovenska.

V več kot polovici stoletja so originalni plašči Dedka Mraza izginili. Spomnim se tistega, ki je bil v Begunjah, zelo velik, prevelik, ampak za dedka Mraza kar primeren. V nekaj desetletjih pa se je kar sam zmanjšal za nekaj številk. Ovčji kožuh, iz katerega je bil narejen, se je pač skrčil in otrdel.

Vir:

• Janez Bogataj, Novoletna jelka in dedek Mraz,
• Marjan Marinšek: Maksim Gaspari, Ognjišče 2007, stran 80.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1952
Avtor: Maksim Gaspari
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 28. 8. 2019
Oblika: razglednica

Slika je nastala na železniški postaji, a ne na Rakeku. Tudi Ljubljana – glavni kolodvor ni. Mogoče Zalog, Rakovnik, Vižmarje … So pa na sliki rakovški Sokoli, ki so se udeležili zleta ob svečanem razvitju prapora Ljubljanske župe 14. junija 1936.

Prapor je daroval kralj Peter II. Po zamisli Jožefa Plečnika in načrtih Vinka Lenarčiča so ga izdelali v podjetju Hafner v Ljubljani. Velik je bil približno kvadratni meter in narejen iz čiste francoske svile. Na eni strani je bila državna trobojnica. Na modrem polju je bila z zlatom tkana kraljevska krona, na belem polju napis “Peter II. sokolski župi Ljubljana 1900-1936” in na rdečem polju vtkan sokolski emblem. Druga stran je bila cela rdeča, na sredi je bil sokol okrog pa napis: »Krepimo se! Ne časti, ne slave!« Drog je bil spodaj izdelan z usnjem in zlatim okovjem, vrh njega je stal sokol dvignjenih kril z zmagovalnim vencem. Modeliral ga je kipar Božo Pengov, v bron ulil livar Mostar, pozlatila pa firma Hafner. V kraljevem imenu je prapor predal komandant ljubljanskega vojnega okrožja Ljubomir Živanović.

Slavje se je začelo že dan prej, v soboto popoldan na zletišču. Tam so potekale vaje za nedeljski nastop in izbirne tekme članov in članic za zvezni zlet v Subotici. V nedeljo ob 11. uri so na telovadišču pričakali kraljevega zastopnika, ki je razvil prapor in ga pospremil z besedami:

»Bratje in sestre! Naš ljubljeni kralj Nj. Vel. kralj Peter II. je blagovolil podariti v znak svoje velike pozornosti in ljubezni do sokolstva sokolski župi v Ljubljani ta prapor, pod katerim se naj zbira Sokolstvo po geslu “Ne časti, ne slave” v službi naroda za svojega kralja in domovino. V imenu Nj. Vel. kralja Petra II. vam kličem: Živeli Sokoli!«

Prapor je prevzel podstarosta Lado Bevc, ga izročil praporščaku, h kateremu sta pristopila dva Sokola s sabljama kot častna straža. K praporu so pristopali praporščaki župnih enot in se z njim pobratili. Za konec je sledil mimohod sokolskih čet. Po zaključeni slovesnosti so se vrstili nastopi na telovadišču.

Nikogar nismo prepoznali.

Drugi z desne je Metod Arko.

Tisti, ki je Metodu poklonil sliko v spomin, je tudi zapisal bistvene podatke.

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (14.06.1936), letnik 17, številka 136. URN:NBN:SI:DOC-UFRKRJ6G from http://www.dlib.si
• Slovenski narod (12.06.1936), letnik 69, številka 132. URN:NBN:SI:DOC-LYL8LRWU from http://www.dlib.si
• Jutro: ponedeljska izdaja (15.06.1936), letnik 17, številka 136a. URN:NBN:SI:DOC-I8UYJLC7 from http://www.dlib.si

Kraj: Ljubljana
Datum: 14. junij 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija